Iztekalo se je leto 2023, kajti čez 2 dni nas je čakalo že leto 2024. Človek v starejših letih preteče spremlja čas, kajti slej ali prej se bo iztekel za njega.
Bil je lep sončen dan. Po nebu so se med modrino podili beli oziroma proti večeru temno sivi oblaki. Harmonijo so motile le letalske, kerozinske črte, ki so se stihijsko pojavljale po nebu.
V starem mestnem jedru Kranja je bilo postavljenih nekaj ličnih, lesenih stojnic. Stale so pred nekdanjo pošto oziroma sedanjo kovačnico (inkubacijski center za mala podjetja pod upravo Občine Kranj). Svojo stojnico je imel postavljeno tudi čebelar in fotograf Mitja Smrdelj. Je eden izmed vodilnih sodelavcev, ki srbijo za Šolski čebelnjak Srednje, ekonomske, storitvene in gradbene šole, ŠC Kranj .
Malo stran so se na koncertnem prostoru postavljali inštrumenti, ki so najavljali glasbeno prireditev. Prihajal sem iz ogleda razstave 210 let Ilirskih provinc. V drugi sobi sem si ogledal razstavo fotografij članov fotografskega društva Janez Puhar. Približno pol jih je bilo črno-belih, ostale so bile barve. Imele so zelo premišljene motive iz narave. Poleg tega je bilo vse ostalo tudi idealno: osvetlitev, kompozicija itd.
Ko sem prečkal Kokrški most, sem ozrl leseni most v kanjonu Kokre v lučkah, katere so tisti čas že izžarevale rumeno svetlobo, kajti začelo se je mračiti. Gosto so bile “posejane” po leseni konstrukciji, kar jih je delalo privlačne. Malo kasneje pa sem opazil še sneženo, belo skulpturo jaslic. Vsekakor lep prizor za oči.
Na parkirišču pred gostilno Das ist Walter sem si z zanimanjem ogledoval Volkswagnov kombi. Vozilo je bilo zelo futuristično oblikovano. Njegov vesoljski videz in verjetno električni pogon so v meni vzbudili nekaj novega, kar do sedaj še nisem videl.