Arhivi Kategorije: Občina Bled
FOTOGALERIJA ZA 4 ETAPO, 1. DEL: BLED-JESENICE
FOTOGALERIJA ZA 3. ETAPO: PODBREZJE-BLED
3. ETAPA: PODBREZJE-BLED
Začetek etape je pri romarski cerkvi Sv. Jakoba v Podbrezjah. V bližini cerkve je svoje počitnice preživljala tudi Ivana Kobilca (karova dama v sklopu iskrivih kart), kajti njena mati je tu preživela svoje mladostne dni. Ivana Kobilca je naslikala prav v Podbrezjah znamenito sliko Poletje. Le-to je risala 1889 in 1890.
Več o življenju Ivane Kobilce si lahko preberete, če kliknete tukaj.
Ob cerkvi Sv. Jakoba najdemo tudi kipe 4 znamenitih Podbrežanom, med katerimi je tudi Ivana Kobilca. Njeno zgodbo iz Podbrezij ste lahko prebrali v prvem odstavku. Njena mati je bila rojena in preživela svojo mladost v Podbrezjah z dekliškim priimkov Marija Škofic (1838–1906). Ivana Kobilca pa se je vračala v Podbrezje na dopust. Tu je nastala ena izmed njenih najbolj znanih slik Poletje (1889 in 1890).
Za kratek čas hodimo po Podbrezjah, nato pa zavijemo na kolovozno pot, ki nas pelje čez polja in travnike, dokler ne pridemo do regionalne ceste Podtabor-Podnart.
Ko pridemo na regionalno cesto, zavijemo levo, kratek čas hodimo po njej, dokler ne pridemo do razcepa z makadamskim kolovozom, ki nas usmeri navzdol, v gozd proti Gobavcem.
Po tem kolovozu hodimo 10 minut, dokler ne zavijemo za 90 stopinj v desno, na gozdno stezo, ki se strmo spušča proti novi regionalni cesti: Gobavci-Posavec. Gozdna steza je razrita, drseča, na sredini poti je čez stezo padlo ogromno smrekovo deblo. Dokaj neprijetna pot, po kateri se spuščamo zelo počasi. Gre pa za pot, ki ni daljša od 400 m.
Ker pridemo do struge, v kateri teče potok, moramo desno zaviti v gozd, da pridemo na območje, kjer lahko prestopimo potok.
Ko pridemo do ceste, ne smemo iti po njej, ampak moramo po gozdni stezi ponovno zaviti v breg. Vzpon v breg je strm in je v dolžini 600 m.
Ko pridemo na vrh hriba, se pred nami odpre ravnina, ki se končuje pri slikoviti vasi Ljubno. Ravnino tvorijo polja, travniki, mejice. Obkrožujejo nas na severozahodu in daleč stran Julijske Alpe, bolj blizu pa so nam Kamniško-Savinjske Alpe in Karavanke na severu in severovzhodu. Na jugozahodu in zahodu pa imamo Jelovico.
Po slabi uri hoje pridemo do vznožja vasi Ljubno. Odpravimo se v breg in do markantne, romarske cerkve Marije Udarjene.
Na hitro si ogledamo zunanjost cerkve. Ne spregledamo fresk Sv. Krištofa in ostalih in nagrobnike pokojnih, ki so bili ugledni in premožni v času svojega življenja.
Od cerkve se še malo povzpnemo do domačije Cvenkel, ki ima izgled kmečkega dvorca.
Ko pridemo do vrha hriba, se teren spremeni v razgibano planoto. Na vrhu je planota travnata, kmalu pod vrhom se pričnejo gozdovi, ki se raztezajo vse do tunela Ljubno in še nižje proti dolini in soteski.
Ko nas asfaltna cesta pripelje do obronka gozda, ki je na severozahodu vasi, moramo paziti, da pravilno zavijemo levo ob gozdu. Pri orientaciji nam pomagajo oznake Jakobove poti, ki se nahajajo na kovinski, telegrafski štangi in tudi na deblih dreves.
Ko pridemo na pravo mesto na jasi, zavijemo najprej po dokaj zarasli gozdni stezi v notranjost gozda. Kasneje ta steza dobi lesene stopnice, da se lahko spuščamo po strmem terenu.
Kmalu pridemo do manj zarasle gozdne steze, ki se spušča proti regionalni cesti: Gobavci-Posavec.
Nekaj sto metrov gremo nazaj proti Gobavcev po asfaltni cesti, dokler ne pridemo do kapelice Janeza Nepomuka in informativne table Božja pot od Otoč do Brezij.
Glede na smerokaze za hišo zavijemo v breg. Vsaj 30 minut se vzpenjamo, da pridemo do osamljene hiše na Dobrem polju.
Od tu krenemo proti vasi Brezje in bazilike Sv. Marije pomagaj. Hodimo po asfaltni cesti vsaj 30 minut, da gremo skozi predor pod avtocesto. Za predorom pa nas že čaka vas Brezje.
Ko se vzpnemo po rahlem vzponu še do bolj strnjene vasi Brezje, bomo kmalu za ovinkom zazrli baziliko Marije pomagaj.
Bazilika Marija pomagaj na Brezjah je velika, estetska in gradbeno dovršna stavba. Ker jo obišče veliko ljudi, je poleg nje vsa potrebna infrastruktura: prodajalna spominkov, gostilna, stojnici z dražgoškimi kruhci in suho robo iz Sodržice.
Pot iz Brezij po asfaltni cesti nadaljujemo proti Črnivcu. Vsaj 30 minut potrebujemo, da pridemo do tega naselja.
V naselju Črnivec gremo kar naravnost mimo gostinskega lokala, športnega parka Črnivec, pri čemer hodimo po asfaltni cesti.
Potem, ko smo zapustili Športni park Črnivec stopimo na makadamsko cesto. Po njej hodimo 15 minut, da pridemo do stanovanjske hiše v gradnji, kjer stopimo na gozdno stezo.
Sledila je valovita hoja po gozdu pred Mošnjami. Potrebovali smo 30 minut gozdne hoje, da smo prišli do struge potoka. Ko smo prečili to strugo, smo se začeli strmo vzpenjati proti vasi Mošnje. Do vasi smo prišli v bližini cerkve Sv. Andreja.
Vsaj 30 minut smo hodili skozi vas, da smo prišli do odcepa, kjer smo zavili za 90 stopinj v desno v smeri Radovljice. Lokalna asfaltna cesta se je vila ob avtocesti: Kranj-Jesenice.
Ko smo po 20 minutah hoje prišli v gozd, šli mimo strelišča, ki ga uporablja strelsko društvo Radovljica, smo prišli v strugo potoka Zgoša, kjer smo začeli hoditi po makadamski cesti.
Od tu smo potrebovali 30 minut, da smo prišli skozi gozd, po makadamski cesti do bencinske črpalke OMV pred Radovljico, kjer smo začeli hoditi po asfaltni cesti.
Po bregu navzdol smo prišli do Radovljice. Že od daleč smo zagledali cerkev Sv. Petra, ki je v starem delu Radovljice. Po 20 minutah hoje smo prišli do starega dela Radovljice, pri čemer smo se v zadnjem delu najprej spustili v manjšo sotesko in dvignili do mestnega jedra.
V starem delu Radovljice smo obiskali Radovljiško graščino, kjer je Čebelarski muzej Radovljica (klik za letak). V ta čebelarski muzej smo postavili iskrivo karto Janeza Janša (karov kralj), ki je bil začetnik modernega čebelarstva in eden najboljših poznavalcev čebel.
Iz graščine se vrnemo po isti poti nazaj skozi stari del Radovljice, da pridemo do zelo strmega, kratkega spusta po asfaltni cesti, ki nas vodi proti mostu čez reko Savo.
Najprej pridemo do železniške postaje v Radovljici. Z viška lahko opazujemo, kaj se dogaja na postaji.
Še naprej se spuščamo po lokalni cesti, dokler ne pridemo do udobne steze. Na svoji levi strani lahko iz letalskega pogleda opazujemo zelene travnike, svetlo rjava žitna polja … Vse to se zaključuje s skoraj navpičnimi brežinami Jelovice (1400 m), ki so poraščene z gozdovi.
Za krajši čas smo stopil na regionalno cesto: Radovljica-Kropa, prečili preko mostu že združeno Savo (malo višje sta se združili Sava Bohinjka in Sava Dolinka), ki je kar naenkrat postala velika reka.
Pri Lancovem se je asfaltna cesta spremenila v makadamsko cesto. Natura camp Gea v Lancovem nas je spomnila, da smo v turističnih krajih. Tudi domačini so si zgradili nenavadno športno površino za Gorenjsko: balinišče. Občudovali smo tudi stanovanjsko hišo, ki je bila zgrajena po principu predalčne lesene gradnje, ki je značilna za Nemčijo, Veliko Britanijo … Pri nas pa je redka. Okupator je med drugo svetovno vojno v teh krajih povzročil kar nekaj žrtev med prebivalstvom, o čemer je pričal partizanski spomeniki o padlih borcih.
Ves čas hodimo ob Savi Bohinjki, ki je prijetne zelene barve in se počasi pomika proti sotočju Save Bohinjke in Save Dolinke, kar se zgodi pri Lancovem.
Tu nas je čakala široka, utrjena makadamska cesta proti Bodeščem.
Po slabih 45 minutah hoje pridemo do Bodeškega mostu, kjer smo zapustili levi breg Save in smo se preselili na desni breg. Sledila je hoja po desnem bregu Save in krajši vzpon do Bodešč.
Iz arhaične, kmečke vasi Bodešče smo se odpravili na travnike in polja v smeri Ribnega.
Ne gremo skozi vas Ribno, ampak jo zaobidemo po njenih severnih obronkih.
Po približno 30 minut hoje smo prispeli v Selo pri Bledu iz okolice Ribnega. Tudi tu lahko najdemo apartmantsko oziroma hotelsko ponudbo.
Sledi prihod na Mlinsko polje, ki ga na zahodu obdaja Jelovica, ki leži za Savo Bohinjko. Na jugu je Ribenska gora (587 m), na severu Straža (635 m) in Dobra gora (620 m), na jugozahodu se dvigujeta Kozarca (557 m) in Obroč (510 m). Imamo pa tudi lep pogled na Babji zob in Pokljuko.
3. etapo smo zaključili na Bledu v neposredni bližini penziona Mlino, ki leži v delu Bleda, ki se imenuje Mlino. Najprej pridemo po Mlinski cesti do hiše, v kateri je nekoč prebival pisatelj in kipar Tone Svetina in dalje do centra naselja. Mlino je turistični del Bleda, kjer je vse podrejeno turizmu. Razpolaga s turistični apartmaji, ličnimi hišam, urejeno okolico, informativnimi tablam, ponudbo medu …
3. etapa od Podbrezij do Bleda je zanimiva po svoji konfiguraciji terena. Na poti ne pridemo do zelo dolgih, strmih vzponov. Le-ti so krajše narave, le vzpon iz Otoč do Dobrega polja je nekoliko daljši, položnejši vzpon v trajanju približno 30 minut. Gremo mimo zanimive vasi Lubnjo, ki je našla svoje mesto predvsem na strmem bregu. Obiščemo baziliko Marija Pomagaj na Brezjah, ki je zelo velik, estetski, sakralni objekt z vsemi potrebnimi pritiklinami kot so gostinski lokali, trgovski objekti … Ogled starega mestnega jedra Radovljice in Čebelarskega muzeja Radovljica je zanimivo doživetje. Hoja ob reki Savi najprej po urbanih in nato po ruralnih delih pokrajine, ki leži med Radovljico in Bledom je zanimivo doživetje. Bled pa je eno od najpopularnejših turističnih krajev v Sloveniji, ki ga je vedno zanimivo obiskati.
Gremo mimo naslednjih dveh točk, ki sta povezani z osebama v Iskrivih kartah: Ivane Kobilca, spomenik ob cerkvi Sv. Jakoba, Podbrezje, karova dama; Antona Janše, Čebelarski muzej Radovljica, karov kralj.
4. ETAPA: BLED-ŽIROVNICA-JESENICE
4. etapa: Bled-Žirovnica-Jesenice se prične tam, kjer se je končala 3. etapa. To je gostišče Mlino ob Blejskem jezeru. Iz tega mesta vidimo bližnjo okolico: Blejski otok, Blejski grad in ostalo obalo jezera. Na zahodni strani se v nebo dviguje Pokljuka, za katero se pa še višje dvigujejo Julijske Alpe. Če gremo od Pokljuke v smeri proti vzhodu, naletimo na pogorje Mežakla (1348 m) (locirana na severo-zahodu), sledijo Karavanke, ki so v glavnem na meji z Avstrijo in med njimi prednjačita najvišji vrh Karavank Stol (2236 m) in Begunjščica (2060 m). Pred njima pa imajo zadnji izdihljaj Kamniško-savinjskih Alp pri Žirovnici, saj se tu končujejo. Le-te se proti jugo-vzhodu dvigujejo z Dobrčo (1634), s Kriško goro ter Tolstim vrhom (1715 m) in Storžičem (1132 m) …, ki je v bližini Bleda še v vidnem polju, kljub dokaj veliki oddaljenosti.
Glede na zgornje podatke, lahko ugotovimo, da ima Bled slikovito, modro jezero s pripadajočimi, izjemnimi stavbami, plažami … in slikovito okolico.
Od Mlina začnemo hoditi proti Grand hotelu Toplice oziroma proti severo-vzhodu, kajti Žirovnica leži v tej smeri. Ob Blejskem jezeru bomo ves čas srečevali tekače, ki tečejo okoli jezera. Ko pa pridemo na najbolj vzhodno točko jezera, lahko uživamo v pogledu na športnike, ki trenirajo v čolnih za mirne vode. Odpre se nam tudi lep pogled na Blejski otok in na najbolj zahodne točke jezera.
Tu zapuščamo Blejsko jezero, medtem ko bomo videli Blejski grad več čas naše hoje proti Žirovnici. Po rahlem bregu se povzpnemo do Festivalne dvorane Bled in dalje proti lokalni cesti. Ko prečimo cesto smo že pred spomenikom Josipa Plemlja, ki med iskrivimi karatami predstavlja karastega Janeza. Med drugim lahko na spomeniku preberemo: “Matematika mi je bila življenjska potreba in umetniški užitek.” S tem je Josip Plemelj povedal, da matematika ni samo naporno računanje, ampak iskanje lahko razumljivih zaključkov.”
V nadaljevanju gremo mimo Višje strokovne šole za gostinstvo, velnes in turizem Bled. Čez 5 minut nas pot pripelje do regionalne ceste: Bled-Gorje-Pokljuka. Na tem mestu smo zaključili hojo po Bledu. Začnejo se obsežni travniki, polja in gozdovi, ki so v glavnem v obliki mejic.
Po travniških kolovozih smo se po tej pokrajini odpravili proti vasici Zasip. Večino časa smo hodili po travnikih, ob katerih so bila polja, predvsem smo opazili koruzna in pšenična polja, pri čemer so bila nekatera že požeta. Občasno smo zavili tudi v gozdove, kar pa je trajalo krajši čas. Posebno v bližini naselja Muže (del vasi Zasip) smo občudovali vsaj dva lična, vikend prostora. Opazili smo tudi manjši čebelnjak. Po slabi uri hoje smo prišli na asfaltno cesto, ki je tekla pod prej omenjenim naseljem.
Sledila je hoja proti soteski, kjer teče Sava Dolinka. Vstopili smo v pravi gozd, skozi katerega se je vila asfaltna cesta, po kateri je potekal dokaj številčen motoren promet. Pot se je ves čas spuščala, hodili smo tudi po serpentini. Po pol ure hoje smo prišli na odprt teren, kjer so bili na desnem bregu Save Dolinke apartmaji. Osrednje mesto glede infrastrukture je zavzemal na novo zgrajen most čez Savo Dolinko. Ker je bil most očitno preozek, je semafor urejal promet, kar pa ni veljalo za pohodnike.
Sledilo je vzpenjanje po makadamski cesti proti vasi Breg. Cesta je dokaj prometna z avtomobili, kolesarji … Ko pripelje mimo avtomobil, pošlje v zrak prah, ki se ga skuša pohodnik izogniti, da se postavi na stran, kjer ga je manj.
Ko pridemo do prve serpentine, moramo zaviti na gozdni kolovoz. To je na naši desni strani.
Na ta način smo zavili proti Vrbi in dalje proti Žirovnici. Hodil smo navkreber, po gozdnem kolovozu. Po približno 30 minutah hoje smo prispeli do obsežnih pašnikov, kjer so se pasle krave in konji. Parcele so bile ograjene z nizkimi, žičnatimi ograjami, v katerih ni bilo električne napetosti.
Tu je bilo potrebno prestopiti ograjo v bližini lovske izvidnice, iti do drugega konca ograjenega travnika. Ponovno prestopiti ograjo in stopiti na kolovoz, ki nam je omogočil hojo do Vrbe. Kmalu smo se obrnili po tem kolovozu za 90 stopinj proti vzhodu.
Le-ta nas je pripeljal na makadamski kolovoz, ki se je obrnil proti jugu ob avtocesti. Hodili smo proti nadvozu, ki nam je omogočil dostop do naselja Vrba.
Po 10 minutah hoje smo bili v spominskem parku, ki je posvečen največjemu slovenskemu pesniku Francetu Prešernu. Osrednje mesto je zavzemal črni kip pisatelja. Za spominskim parkom pa se je dvigovala njegova rojstna hiša. France Prešeren med iskrivimi kartami predstavlja srčevega kralja.
Iz Vrbe nas je pot vodila v Žirovnico. Pot so nam kazale rumene, smerne table za Čopovo rojstno hišo. Zopet smo hodili po travnikih in poljih v bližini Žirovnice na vzhodni strani in skoraj tik ob železniških tirih, ki so povezovali Jesenice in Kranj. Že ko smo mislili, da nas bodo smerne table usmerile proti hišam, so kazale proti osamljeni železniški postaji Žirovnica. V bližini le-te in trafo postaje smo zavili proti vasi. Hodili smo mimo stanovanjskih hiš, dokler nismo prišli do regionalne ceste: Moste-Begunje.
V nadaljevanju nas je pot vodila najprej skozi naselje Žirovnico, sledilo je naselje Moste. V Mostah smo šli mimo odcepa za Završnico. Pohodniki običajno iz Završnice hodijo na Valvasorjev dom pod Stolom (1181 m) in dalje do Prešernove koče na Stolu (2174 m). Od tu pa nas loči le nekaj deset minut do vrha Stola (2236), ki ga v teh krajih vedno vidimo na obzorju, kot se spodobi za najvišji vrh Karavank.
Ves čas na poti do Železniške postaje Jesenice srečujemo smerokaze za pohodniško pot Julijano. Tak smerokaz je tudi na koncu naselja Moste, ko prečimo regionalno cesto: Kranj-Jesenice in krenemo mimo hidroelektrarne Moste proti Blejski Dobravi, ki pa je že v bližini Jesenic.
Hidroelektrarna Moste, do katere prispemo po 5 minutah hoje po asfaltni cesti, ki se zlagoma spušča proti Savi, je mogočen, nenavaden objekt, ki služi svojemu namenu. To je proizvajanju električne energije, s pomočjo turbin, ki jih poganja strm padec vode.
V nadaljevanju nas je čakal najdaljši in najbolj strm klanec na delu poti od Žirovnice do Jesenic. Pa še ta, ki je bil makadamska cesta, ni bil daljši od 400 m z naklonom okoli 12 %.
Sledila je hoja po makadamski cesti mimo polj, travnikov in mejnic med Mostami in Jesenicami, vštevši tudi bližnja naselja kot so Blejska Dobrava, Lipce … Tu smo lahko opazovali vrhove Karavank kot so: Stol (2232 m), Golica (1835 m), Dovška baba (1891 m) …, naselja v Karavankah kot so arheološko najdišče Ajdna (1064 m), Javorniški rovt (962 m). Na zahodni strani se je strmo dvigovala Mežakla (1348 m), ki ima začetek pri Zgornjih Gorjah in zaključek v Mojstrani.
Po dobri ure hoje smo dospel do vzhodnega obrobja Blejske Dobrave. Gre za srednje veliko naselje, pri čemer so hiše zgnetene dokaj skupaj. Iz daljave izstopata cerkev in manjši stanovanjski blok.
Pri večji tovarni Sumit na Blejski Dobravi (izdelujejo avtomobilske dele) smo zavili za 90 stopinj proti severovzhodu, pri čemer smo hodili po asfaltni cesti. Udobna cesta nas je po 20 minutah hoje pripeljala v manjše naselje Lipce. Kraj ima kar pravo ime, kajti na poti sem videl večje število lip. Mimo teh krajev drvijo številni avtomobili, tovornjaki, motorji …, saj gre tu mimo avtocesta proti Avstriji.
Na vzhodu pa je bila v tem delu že vidna jeseniška železarna na Slovenskih Javornikih (del Jesenic). Ogromne temno rjave stavbe, so skozi dimnike spuščale bel dim.
V Slovenski Javornik smo vstopili po mostu, ki je bil zgrajen nad Savo Dolinko.
Cesta Janeza Finžgarja in Dobrovska ulica sta nas skozi Slovenski Javornik pripeljali najprej na cesto Borisa Kidriča in nato na Cesto Železarjev. Ves čas so mimo nas švigala razna motorna vozila.
Ko smo dospeli do krožišča v centru Jesenic, ki ga krasi jekleni železar, smo krenili proti Stari Savi, da smo za 90 stopinj zavil proti zahodu.
Po 5 minutah hoje smo prišli na Staro Savo (kliknite za letak), in sicer do nakupovalnega centra, ki so ga zavzele znane, svetovne multinacionalke kot so: Spar, Takko … Malo naprej je bil Gorenjesavski muzej Jesenice, ki ima svoje domovanje v nekdanji Bucellenovi – Roardovi graščini (trenutno poteka obnova graščine). Poleg graščine je cerkev Marijinega Vnebovzetja in Delavska kasarna, kjer so živeli delavci. Ime pa je dobila iz Napoleonovih časov, ko so bili v njej francoski vojaki.
Ogledali smo se še ostale znamenitosti Stare Save: park z otroškimi igrali, družabno igro “Podkev sreče”, paviljon, trg, jeklene zvonove in cevi iz jeseniške cevarne (ponazarjajo durovo lestvico), Korenovo hišo kot dnevno sobo železarskega mesta, Kolpern (klik za letak), plavž, rake …
Iz Stare Save smo se po nenavadni poti odpravil nazaj na Cesto Železarjev. Mimo zgradb smo se odpravili do stopnišča, po katerem smo se dvignil na zidani prehod, ki nam je omogočil prehod nad Skladiščno ulico, sledila je hoja po odprtem terenu, potem smo se še enkrat dvignil po stopnišču, da smo prečili železniške tire.
Ko smo stopil na Cesto Železarjev, smo potreboval še 5 minut do Železniške postaje Jesenice, kjer smo umestili Almo Karlin. Alma Karlin je bila znana po svojih potovanjih po svetu. Rojena je bila v Celju. Predvidevamo, da se je Alma Karlinza časa svojega življenja peljala ali celo izstopila na tej železniški postaji. Dokumentiranih podatkov do sedaj še ne posedujemo. Alma Karlin predstavlja Jokerja v igrivih kartah.
Pohod po Iskrivi pešpoti na relaciji Bled-Jesenice predstavlja zanimivo pot, kjer se izmenjuje urbano mestno oziroma podeželsko okolje. Vmes hodimo po travnikih, poljih, kjer gozdove predstavljajo mejice. Le okoli struge Save Dolinke so pravi gozdovi. Pridemo tudi na obsežne pašnike v bližini Vrbe, ki so ograjeni z nizko ogrado, ki jo tvorijo leseni količki in žica v zgornjem delu, ki ni pod električno napetostjo. Znotraj ograd se pase manjše število krav, bikov in konj. Kakšnih urejenih prehodov nimajo urejenih, kar pomeni, da mora pohodnik stopiti čez žico.
Gremo mimo naslednjih točk, ki so povezane z osebami v Iskrivih kartah: Josipa Plemelja, spomenik v bližini Višje strokovne šole za gostinstvo in turizem, karov Janez; Franceta Prešerna, rojstna hiša v Vrbi, srčni kralj; Alme Karlin, Železniška postaja Jesenice, Joker.
