Začetek etape je pri romarski cerkvi Sv. Jakoba v Podbrezjah. V bližini cerkve je svoje počitnice preživljala tudi Ivana Kobilca (karova dama v sklopu iskrivih kart), kajti njena mati je tu preživela svoje mladostne dni. Ivana Kobilca je naslikala prav v Podbrezjah znamenito sliko Poletje. Le-to je risala 1889 in 1890.

Več o življenju Ivane Kobilce si lahko preberete, če kliknete tukaj.

Ob cerkvi Sv. Jakoba najdemo tudi kipe 4 znamenitih Podbrežanom, med katerimi je tudi Ivana Kobilca. Njeno zgodbo iz Podbrezij ste lahko prebrali v prvem odstavku. Njena mati je bila rojena in preživela svojo mladost v Podbrezjah z dekliškim priimkov Marija Škofic (1838–1906). Ivana Kobilca pa se je vračala v Podbrezje na dopust. Tu je nastala ena izmed njenih najbolj znanih slik Poletje (1889 in 1890).

Za kratek čas hodimo po Podbrezjah, nato pa zavijemo na kolovozno pot, ki nas pelje čez polja in travnike, dokler ne pridemo do regionalne ceste Podtabor-Podnart.

Ko pridemo na regionalno cesto, zavijemo levo, kratek čas hodimo po njej, dokler ne pridemo do razcepa z makadamskim kolovozom, ki nas usmeri navzdol, v gozd proti Gobavcem.

Po tem kolovozu hodimo 10 minut, dokler ne zavijemo za 90 stopinj v desno, na gozdno stezo, ki se strmo spušča proti novi regionalni cesti: Gobavci-Posavec. Gozdna steza je razrita, drseča, na sredini poti je čez stezo padlo ogromno smrekovo deblo. Dokaj neprijetna pot, po kateri se spuščamo zelo počasi. Gre pa za pot, ki ni daljša od 400 m.

Ker pridemo do struge, v kateri teče potok, moramo desno zaviti v gozd, da pridemo na območje, kjer lahko prestopimo potok.

Ko pridemo do ceste, ne smemo iti po njej, ampak moramo po gozdni stezi ponovno zaviti v breg. Vzpon v breg je strm in je v dolžini 600 m.

Ko pridemo na vrh hriba, se pred nami odpre ravnina, ki se končuje pri slikoviti vasi Ljubno. Ravnino tvorijo polja, travniki, mejice. Obkrožujejo nas na severozahodu in daleč stran Julijske Alpe, bolj blizu pa so nam Kamniško-Savinjske Alpe in Karavanke na severu in severovzhodu. Na jugozahodu in zahodu pa imamo Jelovico.

Po slabi uri hoje pridemo do vznožja vasi Ljubno. Odpravimo se v breg in do markantne, romarske cerkve Marije Udarjene.

Na hitro si ogledamo zunanjost cerkve. Ne spregledamo fresk Sv. Krištofa in ostalih in nagrobnike pokojnih, ki so bili ugledni in premožni v času svojega življenja.

Od cerkve se še malo povzpnemo do domačije Cvenkel, ki ima izgled kmečkega dvorca.

Ko pridemo do vrha hriba, se teren spremeni v razgibano planoto. Na vrhu je planota travnata, kmalu pod vrhom se pričnejo gozdovi, ki se raztezajo vse do tunela Ljubno in še nižje proti dolini in soteski.

Ko nas asfaltna cesta pripelje do obronka gozda, ki je na severozahodu vasi, moramo paziti, da pravilno zavijemo levo ob gozdu. Pri orientaciji nam pomagajo oznake Jakobove poti, ki se nahajajo na kovinski, telegrafski štangi in tudi na deblih dreves.

Ko pridemo na pravo mesto na jasi, zavijemo najprej po dokaj zarasli gozdni stezi v notranjost gozda. Kasneje ta steza dobi lesene stopnice, da se lahko spuščamo po strmem terenu.

Kmalu pridemo do manj zarasle gozdne steze, ki se spušča proti regionalni cesti: Gobavci-Posavec.

Nekaj sto metrov gremo nazaj proti Gobavcev po asfaltni cesti, dokler ne pridemo do kapelice Janeza Nepomuka in informativne table Božja pot od Otoč do Brezij.

Glede na smerokaze za hišo zavijemo v breg. Vsaj 30 minut se vzpenjamo, da pridemo do osamljene hiše na Dobrem polju.

Od tu krenemo proti vasi Brezje in bazilike Sv. Marije pomagaj. Hodimo po asfaltni cesti vsaj 30 minut, da gremo skozi predor pod avtocesto. Za predorom pa nas že čaka vas Brezje.

Ko se vzpnemo po rahlem vzponu še do bolj strnjene vasi Brezje, bomo kmalu za ovinkom zazrli baziliko Marije pomagaj.

Bazilika Marija pomagaj na Brezjah je velika, estetska in gradbeno dovršna stavba. Ker jo obišče veliko ljudi, je poleg nje vsa potrebna infrastruktura: prodajalna spominkov, gostilna, stojnici z dražgoškimi kruhci in suho robo iz Sodržice.

Pot iz Brezij po asfaltni cesti nadaljujemo proti Črnivcu. Vsaj 30 minut potrebujemo, da pridemo do tega naselja.

V naselju Črnivec gremo kar naravnost mimo gostinskega lokala, športnega parka Črnivec, pri čemer hodimo po asfaltni cesti.

Potem, ko smo zapustili Športni park Črnivec stopimo na makadamsko cesto. Po njej hodimo 15 minut, da pridemo do stanovanjske hiše v gradnji, kjer stopimo na gozdno stezo.

Sledila je valovita hoja po gozdu pred Mošnjami. Potrebovali smo 30 minut gozdne hoje, da smo prišli do struge potoka. Ko smo prečili to strugo, smo se začeli strmo vzpenjati proti vasi Mošnje. Do vasi smo prišli v bližini cerkve Sv. Andreja.

Vsaj 30 minut smo hodili skozi vas, da smo prišli do odcepa, kjer smo zavili za 90 stopinj v desno v smeri Radovljice. Lokalna asfaltna cesta se je vila ob avtocesti: Kranj-Jesenice.

Ko smo po 20 minutah hoje prišli v gozd, šli mimo strelišča, ki ga uporablja strelsko društvo Radovljica, smo prišli v strugo potoka Zgoša, kjer smo začeli hoditi po makadamski cesti.

Od tu smo potrebovali 30 minut, da smo prišli skozi gozd, po makadamski cesti do bencinske črpalke OMV pred Radovljico, kjer smo začeli hoditi po asfaltni cesti.

Po bregu navzdol smo prišli do Radovljice. Že od daleč smo zagledali cerkev Sv. Petra, ki je v starem delu Radovljice. Po 20 minutah hoje smo prišli do starega dela Radovljice, pri čemer smo se v zadnjem delu najprej spustili v manjšo sotesko in dvignili do mestnega jedra.

V starem delu Radovljice smo obiskali Radovljiško graščino, kjer je Čebelarski muzej Radovljica (klik za letak). V ta čebelarski muzej smo postavili iskrivo karto Janeza Janša (karov kralj), ki je bil začetnik modernega čebelarstva in eden najboljših poznavalcev čebel.

Iz graščine se vrnemo po isti poti nazaj skozi stari del Radovljice, da pridemo do zelo strmega, kratkega spusta po asfaltni cesti, ki nas vodi proti mostu čez reko Savo.

Najprej pridemo do železniške postaje v Radovljici. Z viška lahko opazujemo, kaj se dogaja na postaji.

Še naprej se spuščamo po lokalni cesti, dokler ne pridemo do udobne steze. Na svoji levi strani lahko iz letalskega pogleda opazujemo zelene travnike, svetlo rjava žitna polja … Vse to se zaključuje s skoraj navpičnimi brežinami Jelovice (1400 m), ki so poraščene z gozdovi.

Za krajši čas smo stopil na regionalno cesto: Radovljica-Kropa, prečili preko mostu že združeno Savo (malo višje sta se združili Sava Bohinjka in Sava Dolinka), ki je kar naenkrat postala velika reka.

Pri Lancovem se je asfaltna cesta spremenila v makadamsko cesto. Natura camp Gea v Lancovem nas je spomnila, da smo v turističnih krajih. Tudi domačini so si zgradili nenavadno športno površino za Gorenjsko: balinišče. Občudovali smo tudi stanovanjsko hišo, ki je bila zgrajena po principu predalčne lesene gradnje, ki je značilna za Nemčijo, Veliko Britanijo … Pri nas pa je redka. Okupator je med drugo svetovno vojno v teh krajih povzročil kar nekaj žrtev med prebivalstvom, o čemer je pričal partizanski spomeniki o padlih borcih.

Ves čas hodimo ob Savi Bohinjki, ki je prijetne zelene barve in se počasi pomika proti sotočju Save Bohinjke in Save Dolinke, kar se zgodi pri Lancovem.

Tu nas je čakala široka, utrjena makadamska cesta proti Bodeščem.

Po slabih 45 minutah hoje pridemo do Bodeškega mostu, kjer smo zapustili levi breg Save in smo se preselili na desni breg. Sledila je hoja po desnem bregu Save in krajši vzpon do Bodešč.

Iz arhaične, kmečke vasi Bodešče smo se odpravili na travnike in polja v smeri Ribnega.

Ne gremo skozi vas Ribno, ampak jo zaobidemo po njenih severnih obronkih.

Po približno 30 minut hoje smo prispeli v Selo pri Bledu iz okolice Ribnega. Tudi tu lahko najdemo apartmantsko oziroma hotelsko ponudbo.

Sledi prihod na Mlinsko polje, ki ga na zahodu obdaja Jelovica, ki leži za Savo Bohinjko.  Na jugu je Ribenska gora (587 m), na severu Straža (635 m) in Dobra gora (620 m), na jugozahodu se dvigujeta Kozarca (557 m) in Obroč (510 m). Imamo pa tudi lep pogled na Babji zob in Pokljuko.

3. etapo smo zaključili na Bledu v neposredni bližini penziona Mlino, ki leži v delu Bleda, ki se imenuje Mlino.  Najprej pridemo po Mlinski cesti do hiše, v kateri je nekoč prebival pisatelj in kipar Tone Svetina in dalje do centra naselja. Mlino je turistični del Bleda, kjer je vse podrejeno turizmu. Razpolaga s turistični apartmaji, ličnimi hišam, urejeno okolico, informativnimi tablam, ponudbo medu …

3. etapa od Podbrezij do Bleda je zanimiva po svoji konfiguraciji terena. Na poti ne pridemo do zelo dolgih, strmih vzponov. Le-ti so krajše narave, le vzpon iz Otoč do Dobrega polja je nekoliko daljši, položnejši vzpon v trajanju približno 30 minut. Gremo mimo zanimive vasi Lubnjo, ki je našla svoje mesto predvsem na strmem bregu. Obiščemo baziliko Marija Pomagaj na Brezjah, ki je zelo velik, estetski, sakralni objekt z vsemi potrebnimi pritiklinami kot so gostinski lokali, trgovski objekti … Ogled starega mestnega jedra Radovljice in Čebelarskega muzeja Radovljica je zanimivo doživetje. Hoja ob reki Savi najprej po urbanih in nato po ruralnih delih pokrajine, ki leži med Radovljico in Bledom je zanimivo doživetje. Bled pa je eno od najpopularnejših turističnih krajev v Sloveniji, ki ga je vedno zanimivo obiskati.

Gremo mimo naslednjih dveh točk, ki sta povezani z osebama v Iskrivih kartah: Ivane Kobilca, spomenik ob cerkvi Sv. Jakoba, Podbrezje, karova dama; Antona Janše, Čebelarski muzej Radovljica, karov kralj.