4. etapa: Bled-Žirovnica-Jesenice se prične tam, kjer se je končala 3. etapa. To je gostišče Mlino ob Blejskem jezeru. Iz tega mesta vidimo bližnjo okolico: Blejski otok, Blejski grad in ostalo obalo jezera. Na zahodni strani se v nebo dviguje Pokljuka, za katero se pa še višje dvigujejo Julijske Alpe. Če gremo od Pokljuke v smeri proti vzhodu, naletimo na pogorje Mežakla (1348 m) (locirana na severo-zahodu), sledijo Karavanke, ki so v glavnem na meji z Avstrijo in med njimi prednjačita najvišji vrh Karavank Stol (2236 m) in Begunjščica (2060 m). Pred njima pa imajo zadnji izdihljaj Kamniško-savinjskih Alp pri Žirovnici, saj se tu končujejo. Le-te se proti jugo-vzhodu dvigujejo z Dobrčo (1634), s Kriško goro ter Tolstim vrhom (1715 m) in Storžičem (1132 m) …, ki je v bližini Bleda še v vidnem polju, kljub dokaj veliki oddaljenosti.

Glede na zgornje podatke, lahko ugotovimo, da ima Bled slikovito, modro jezero s pripadajočimi, izjemnimi stavbami, plažami … in slikovito okolico.

Od Mlina začnemo hoditi proti Grand hotelu Toplice oziroma proti severo-vzhodu, kajti Žirovnica leži v tej smeri. Ob Blejskem jezeru bomo ves čas srečevali tekače, ki tečejo okoli jezera. Ko pa pridemo na najbolj vzhodno točko jezera, lahko uživamo v pogledu na športnike, ki trenirajo v čolnih za mirne vode. Odpre se nam tudi lep pogled na Blejski otok in na najbolj zahodne točke jezera.

Tu zapuščamo Blejsko jezero, medtem ko bomo videli Blejski grad več čas naše hoje proti Žirovnici. Po rahlem bregu se povzpnemo do Festivalne dvorane Bled in dalje proti lokalni cesti. Ko prečimo cesto smo že pred spomenikom Josipa Plemlja, ki med iskrivimi karatami predstavlja karastega Janeza. Med drugim lahko na spomeniku preberemo: “Matematika mi je bila življenjska potreba in umetniški užitek.” S tem je Josip Plemelj povedal, da matematika ni samo naporno računanje, ampak iskanje lahko razumljivih zaključkov.”

V nadaljevanju gremo mimo Višje strokovne šole za gostinstvo, velnes in turizem Bled. Čez 5 minut nas pot pripelje do regionalne ceste: Bled-Gorje-Pokljuka. Na tem mestu smo zaključili hojo po Bledu. Začnejo se obsežni travniki, polja in gozdovi, ki so v glavnem v obliki mejic.

Po travniških kolovozih smo se po tej pokrajini odpravili proti vasici Zasip. Večino časa smo hodili po travnikih, ob katerih so bila polja, predvsem smo opazili koruzna in pšenična polja, pri čemer so bila nekatera že požeta. Občasno smo zavili tudi v gozdove, kar pa je trajalo krajši čas. Posebno v bližini naselja Muže (del vasi Zasip) smo občudovali vsaj dva lična, vikend prostora. Opazili smo tudi manjši čebelnjak. Po slabi uri hoje smo prišli na asfaltno cesto, ki je tekla pod prej omenjenim naseljem.

Sledila je hoja proti soteski, kjer teče Sava Dolinka. Vstopili smo v pravi gozd, skozi katerega se je vila asfaltna cesta, po kateri je potekal dokaj številčen motoren promet. Pot se je ves čas spuščala, hodili smo tudi po serpentini. Po pol ure hoje smo prišli na odprt teren, kjer so bili na desnem bregu Save Dolinke apartmaji. Osrednje mesto glede infrastrukture je zavzemal na novo zgrajen most čez Savo Dolinko. Ker je bil most očitno preozek, je semafor urejal promet, kar pa ni veljalo za pohodnike.

Sledilo je vzpenjanje po makadamski cesti proti vasi Breg. Cesta je dokaj prometna z avtomobili, kolesarji … Ko pripelje mimo avtomobil, pošlje v zrak prah, ki se ga skuša pohodnik izogniti, da se postavi na stran, kjer ga je manj.

Ko pridemo do prve serpentine, moramo zaviti na gozdni kolovoz. To je na naši desni strani.

Na ta način smo zavili proti Vrbi in dalje proti Žirovnici. Hodil smo navkreber, po gozdnem kolovozu. Po približno 30 minutah hoje smo prispeli do obsežnih pašnikov, kjer so se pasle krave in konji. Parcele so bile ograjene z nizkimi, žičnatimi ograjami, v katerih ni bilo električne napetosti.

Tu je bilo potrebno prestopiti ograjo v bližini lovske izvidnice, iti do drugega konca ograjenega travnika. Ponovno prestopiti ograjo in stopiti na kolovoz, ki nam je omogočil hojo do Vrbe. Kmalu smo se obrnili po tem kolovozu za 90 stopinj proti vzhodu.

Le-ta nas je pripeljal na makadamski kolovoz, ki se je obrnil proti jugu ob avtocesti. Hodili smo proti nadvozu, ki nam je omogočil dostop do naselja Vrba.

Po 10 minutah hoje smo bili v spominskem parku, ki je posvečen največjemu slovenskemu pesniku Francetu Prešernu. Osrednje mesto je zavzemal črni kip pisatelja. Za spominskim parkom pa se je dvigovala njegova rojstna hiša. France Prešeren med iskrivimi kartami predstavlja srčevega kralja.

Iz Vrbe nas je pot vodila v Žirovnico. Pot so nam kazale rumene, smerne table za Čopovo rojstno hišo. Zopet smo hodili po travnikih in poljih v bližini Žirovnice na vzhodni strani in skoraj tik ob železniških tirih, ki so povezovali Jesenice in Kranj. Že ko smo mislili, da nas bodo smerne table usmerile proti hišam, so kazale proti osamljeni železniški postaji Žirovnica. V bližini le-te in trafo postaje smo zavili proti vasi. Hodili smo mimo stanovanjskih hiš, dokler nismo prišli do regionalne ceste: Moste-Begunje.

V nadaljevanju nas je pot vodila najprej skozi naselje Žirovnico, sledilo je naselje Moste. V Mostah smo šli mimo odcepa za Završnico. Pohodniki običajno iz Završnice hodijo na Valvasorjev dom pod Stolom (1181 m) in dalje do Prešernove koče na Stolu (2174 m). Od tu pa nas loči le nekaj deset minut do vrha Stola (2236), ki ga v teh krajih vedno vidimo na obzorju, kot se spodobi za najvišji vrh Karavank.

Ves čas na poti do Železniške postaje Jesenice srečujemo smerokaze za pohodniško pot Julijano. Tak smerokaz je tudi na koncu naselja Moste, ko prečimo regionalno cesto: Kranj-Jesenice in krenemo mimo hidroelektrarne Moste proti Blejski Dobravi, ki pa je že v bližini Jesenic.

Hidroelektrarna Moste, do katere prispemo po 5 minutah hoje po asfaltni cesti, ki se zlagoma spušča proti Savi, je mogočen, nenavaden objekt, ki služi svojemu namenu. To je proizvajanju električne energije, s pomočjo turbin, ki jih poganja strm padec vode.

V nadaljevanju nas je čakal najdaljši in najbolj strm klanec na delu poti od Žirovnice do Jesenic. Pa še ta, ki je bil makadamska cesta, ni bil daljši od 400 m z naklonom okoli 12 %.

Sledila je hoja po makadamski cesti mimo polj, travnikov in mejnic med Mostami in Jesenicami, vštevši tudi bližnja naselja kot so Blejska Dobrava, Lipce … Tu smo lahko opazovali vrhove Karavank kot so: Stol (2232 m), Golica (1835 m), Dovška baba (1891 m) …, naselja v Karavankah kot so arheološko najdišče Ajdna (1064 m), Javorniški rovt (962 m). Na zahodni strani se je strmo dvigovala Mežakla (1348 m), ki ima začetek pri Zgornjih Gorjah in zaključek v Mojstrani.

Po dobri ure hoje smo dospel do vzhodnega obrobja Blejske Dobrave. Gre za srednje veliko naselje, pri čemer so hiše zgnetene dokaj skupaj. Iz daljave izstopata cerkev in manjši stanovanjski blok.

Pri večji tovarni Sumit na Blejski Dobravi (izdelujejo avtomobilske dele) smo zavili za 90 stopinj proti severovzhodu, pri čemer smo hodili po asfaltni cesti. Udobna cesta nas je po 20 minutah hoje pripeljala v manjše naselje Lipce. Kraj ima kar pravo ime, kajti na poti sem videl večje število lip. Mimo teh krajev drvijo številni avtomobili, tovornjaki, motorji …, saj gre tu mimo avtocesta proti Avstriji.

Na vzhodu pa je bila v tem delu že vidna jeseniška železarna na Slovenskih Javornikih (del Jesenic). Ogromne temno rjave stavbe, so skozi dimnike spuščale bel dim.

V Slovenski Javornik smo vstopili po mostu, ki je bil zgrajen nad Savo Dolinko.

Cesta Janeza Finžgarja in Dobrovska ulica sta nas skozi Slovenski Javornik pripeljali najprej na cesto Borisa Kidriča in nato na Cesto Železarjev. Ves čas so mimo nas švigala razna motorna vozila.

Ko smo dospeli do krožišča v centru Jesenic, ki ga krasi jekleni železar, smo krenili proti Stari Savi, da smo za 90 stopinj zavil proti zahodu.

Po 5 minutah hoje smo prišli na Staro Savo (kliknite za letak), in sicer do nakupovalnega centra, ki so ga zavzele znane, svetovne multinacionalke kot so: Spar, Takko … Malo naprej je bil Gorenjesavski muzej Jesenice, ki ima svoje domovanje v nekdanji Bucellenovi – Roardovi graščini (trenutno poteka obnova graščine). Poleg graščine je cerkev Marijinega Vnebovzetja in Delavska kasarna, kjer so živeli delavci. Ime pa je dobila iz Napoleonovih časov, ko so bili v njej francoski vojaki.

Ogledali smo se še ostale znamenitosti Stare Save: park z otroškimi igrali, družabno igro “Podkev sreče”, paviljon, trg, jeklene zvonove in cevi iz jeseniške cevarne (ponazarjajo durovo lestvico), Korenovo hišo kot dnevno sobo železarskega mesta, Kolpern (klik za letak), plavž, rake …

Iz Stare Save smo se po nenavadni poti odpravil nazaj na Cesto Železarjev. Mimo zgradb smo se odpravili do stopnišča, po katerem smo se dvignil na zidani prehod, ki nam je omogočil prehod nad Skladiščno ulico, sledila je hoja po odprtem terenu, potem smo se še enkrat dvignil po stopnišču, da smo prečili železniške tire.

Ko smo stopil na Cesto Železarjev, smo potreboval še 5 minut do Železniške postaje Jesenice, kjer smo umestili Almo Karlin. Alma Karlin je bila znana po svojih potovanjih po svetu. Rojena je bila v Celju. Predvidevamo, da se je Alma Karlinza časa svojega življenja peljala ali celo izstopila na tej železniški postaji. Dokumentiranih podatkov do sedaj še ne posedujemo. Alma Karlin predstavlja Jokerja v igrivih kartah.

Pohod po Iskrivi pešpoti na relaciji Bled-Jesenice predstavlja zanimivo pot, kjer se izmenjuje urbano mestno oziroma podeželsko okolje. Vmes hodimo po travnikih, poljih, kjer gozdove predstavljajo mejice. Le okoli struge Save Dolinke so pravi gozdovi. Pridemo tudi na obsežne pašnike v bližini Vrbe, ki so ograjeni z nizko ogrado, ki jo tvorijo leseni količki in žica v zgornjem delu, ki ni pod električno napetostjo. Znotraj ograd se pase manjše število krav, bikov in konj. Kakšnih urejenih prehodov nimajo urejenih, kar pomeni, da mora pohodnik stopiti čez žico.

Gremo mimo naslednjih točk, ki so povezane z osebami v Iskrivih kartah: Josipa Plemelja, spomenik v bližini Višje strokovne šole za gostinstvo in turizem, karov Janez; Franceta Prešerna, rojstna hiša v Vrbi, srčni kralj; Alme Karlin, Železniška postaja Jesenice, Joker.