V nedeljo, 30. oktobra, smo se zbrali k zahvalni sveti maši za uspešno opravljena dela obnove župnišča v Podbrezjah (Slika 1) … Več …
Vir: Glas občine Naklo. December 2022. Bogata jesen podbreške potice. Naklo: Občina Naklo. Str. 36 in 37.
2. etapo pričnemo v gorenjski metropoli. Kranj (obsežen tekst o Kranju skozi njegovo zgodovino) je največje mesto po površini in številu prebivalstva na Gorenjskem. Na Iskrivi pešpoti bomo obiskali še dva gorenjska mesta: Radovljico in Jesenice.
Kranj kot mesto iz kulturnega vidika med literati najbolj slavi Franceta Prešerna (zadnja leta svojega življenja je živel in opravljal svoj odvetniški poklic v Kranju) in nekoliko manj Simona Jenka. Popularen pa je tudi Janez Puhar (slovenski duhovnik, znanstvenik, fotograf, umetnik in pesnik), ki je izumil nenavaden postopek za fotografiranje na steklo.
Naš pohod začnemo tam, kjer smo zaključili 1. etapo. To pa je na Glavnem trgu. Iz Glavnega trga se odpravimo na Prešernovo ulico, na kateri je tudi Prešernova hiša, kjer je pesnik v zadnjih letih svojega življenja opravljal odvetniški poklic in tudi stanoval. Na Reginčevi ulici zavijemo levo in po 50 m smo na Reginčevi 9, kjer je rojstna hiša Janeza Puharja (1814-1864) (iskriva karta: križev Janez). Radio Slovenija: Glasovi svetov: Janez Puhar: spregledani svetovni pionir
Hojo nadaljujemo po Tomšičevi ulici. Po okoli 200 m zavijemo levo na Jenkovo ulico. Po 50 m stopimo zopet na Glavni trg. Tu si ogledamo Pavšlarjevo hišo. Trenutno je v njej Galerija Prešernovih nagrajencev. Nekoč pa je 4 leta v tej hiši živel Ivan Tavčar (1851-1923) (iskriva karta: joker). Ivan Tavčar je bil pisatelj, eden prvih pripovednikov slovenskega realizma, politik, odvetnik in ljubljanski župan.
Še malo naprej pa je Kranjska hiša (Matjašičeva hiša), v kateri je nekaj let – na začetku 20. stoletja – živela tudi družina Hinka Smrekarja (iskriva karta: joker). Hinko Smrekar (1883-1942) je bil slikar, grafik, risar in ilustrator (klik za križanko o Hinku Smrekarju).
Našo pohodniško pot nadaljujemo zopet po Prešernovi ulici. Gremo čez Maistrov trg. Zavijemo na Gregorčičevo ulico. Na tej ulici gremo mimo Prešernovega gaja. V tem gaju sta pokopana France Prešeren, Simon Jenko in drugi pomembni Kranjčani.
Sledi hoja po Zoisovi ulici, zavijemo desno na Oldhamsko cesto, iz te pa na Cesto Kokrškega odreda. Ta cesta nas pripelje na Stadion Stanka Mlakarja. Tu se začne bolj ruralni del Kranja. Ko smo obkrožili stadion, smo prišli na Partizansko cesto. To pa je že obrobje Kranja, ki leži na severu mesta.
Po nekaj sto metrih stopimo na kolovoz, ki nas pelje skozi gabrov in bukov gozd proti zaselku Ilovka.
Ko pridemo na jaso, v katero je vrezana romantična steza, nad sabo pa vidimo viadukt avtoceste: Ljubljana-Jesenice, smo v bližini zaselka Ilovka.
Od tu smo potrebovali slab kilometer, da smo prišli na Ilovko, pri čemer smo prečili potok Kokrica čez betonski most, ki ima le leseni pod.
Iz Ilovke smo zavili na ozko, asfaltno cesto, ki nas je po približno 2 km pripeljala čez polja do Posestva Brdo, bolj natančno do gradu Brdo, ki je bil nekoč last Žige Zoisa.
Ko smo stopili na pločnik, ki je na območju Gradu Brdo oziroma na Tekaško progo Brdo, smo za nekaj minut začeli hoditi proti zahodu, nato pa smo zavili v desno oziroma proti severovzhodu.
Po njej smo hodili vse do okolice zaselka Tatinec (okoli 3 km), kjer smo ob robu gozda krenili proti lokalni cesti: Kranj-Bela. Šlo pa je za zelo kratek odsek, ki je znašal manj kot 100 m.
Po ravni, ozki asfaltni cesti smo po 10 minutah hoje prišli v Tatinec.
Ozka, asfaltna cesta nas je nato vodila proti Trsteniku. Najprej smo prišli v naslednjo vas, ki se je imenovala Hraše. Bila je sorazmerno blizu vasi Tatinec. V tistem času so ravno rekonstruirali lokalno cesto (julij 2022). Vendar to ni oviralo hoje, kajti maloštevilni stroji so stali, ker je bila nedelja.
V nadaljevanju poti smo prišli do osamljene kmetije, ki prav tako spada pod naselje Hraše, a je bila od domicilne vasi oddaljena več kot kilometer. Šlo je za romantično kmetijo ob robu gozda, pri čemer je bila locirana na koncu manjšega brega.
Še naprej smo hodili po gozdnati pokrajini, ki se je izmenjavala s travniki in polji v vaseh pod Storžičem, ki so ga ta dan pokrivali oblaki, ki so zadeli ob Kamniško-Savinjske Alpe in so se počasi prebijali proti vrhu gorovja in nato nadaljevali svojo pot glede na smer vetra.
Približevali smo se naslednji osamljeni kmetiji, ki pa je že nosila hišno številko Čadovlje. Uživali smo v pogledu na obsežen, pokošen travnik. Ob njegovem robu smo opazili tudi lovske opazovalnice.
Ko smo se približali kmetiji, ki je bila zopet locirana na robu gozda, smo opazili ograjen, dokaj velik pašnik, kjer se je pasla maloštevilna čreda govedi (1 bik, 1 krava in 1 teliček).
Pri kmetiji smo zavili desno, najprej smo preko mostu prečili potok Blatnik.
Kmalu potem, ko smo prečili potok, smo zavili za 90 stopinj levo v zaselek Čadovlje. Šlo je za všečno naselje, z zanimivimi hišami glede na estetski izgled.
Navdušilo pa nas je sadjarstvo Markuta. Najprej smo tik ob njihovi hiši videli manjši nasad aronije, ki je bil pokrit z mrežo proti toči.
Malo naprej pa smo zagledali nasad (sadjarstvo Markuta), ki je spominjal na nasade v Alpah. Na prisojnem hribu so rasle urejene sadike raznega sadja.
Po nekaj 10 minutah hoje smo prispeli na lokalno cesto: Preddvor-Bašelj-Trstenik. Na razcepu smo zavili levo. Tu smo že lahko videli v daljavi vas Trstenik.
Po slabem kilometru smo prišli v vas, ki jo zaznamuje cerkev Sv. Martina. Vas pa je povezana tudi z Janezom Bleiwaisom (1808-1881) (slovenski buditelj, zdravnik, veterinar, časnikar in urednik prvega slovenskega časopisa Kmetijske in rokodelske novice). Janez Bleiwais predstavlja srčnega Janeza med iskrivimi kartami. Janez Bleiwais se je rodil v Kranju, kjer je živel v mladosti in se šolal. Kasneje je študiral medicino na Dunaju. Po študiju se je vrnil v Ljubljano, kjer je živel do smrti. Njegovi predniki so bili iz Trstenika, zato si je tudi izbral plemiški naziv: Janez vitez Bleiweis pl. Trsteniški.
Iz Trstenika smo se najprej odpravili po lokalni cesti: Trstenik-Tenetiše, da smo lahko po kilometru hoje zavili na lokalno cesto: Trstenik-Goriče.
Po približno 3 km nas je lokalna, asfaltna ceste pripeljala v Goriče. Goriče so slikovita vas pod Kriško goro.
Iz Gorič smo se po regionalni cesti: Kranj-Golnik odpravili proti Golniku. Potrebovali smo 30 minut, da smo prišli do odcepa Klinika Golnik, univerzitetna klinika za pljučne bolezni in alergije. Na tej kliniki je Karla Bulovec Mrak umrla za pljučno tuberkulozo 23. avgusta 1957 (iskriva karta joker).
Tu smo se začeli vzpenjati proti Seničnem. Šlo je za asfaltno cesto, ki je bila “naložena” na travnik, ki se ni preveč strmo vzpenjala v okolici Kriške gore. Vzpon je trajal 30 minut.
Ko smo prišli do smerokaza Novaki, smo se usmerili proti Udinborštu oziroma bolj točno proti pristanišču jadralnih padalcev. V teh krajih boste lahko ves čas v lepem vremenu opazovali jadralne padalce, ki skačejo iz Kriške gore.
V bližini pristanišča za jadralne padalce Senično, smo zavili v Udinboršt.
Sledil je približno 4 km rahel vzpon proti Sebenjem skozi Udinboršt. Hodili smo po dokaj široki makadamski, gozdni cesti.
Prečili smo vas Sebenje. Hodili po odseku lokalne ceste: Sebenje-avtobusna postaja Sebenje, da smo prišli do regionalne ceste: Tržič-Kranj.
Ko smo prečili regionalno cesto, smo se odpravili proti Retnjam. Oblika poti je skoraj zrcalna slika tiste iz Sebenj do ceste. Razlog je v tem, da cesta poteka po sredini travnikov.
V Retnjah zavijemo proti jugu po lokalni cesti, kajti Podbrezje, kjer bomo končali 2. etapo, je nekaj kilometrov južneje od Retenj.
Naslednja vas, ki jo obiščemo je Breg ob Bistrici. Gre za podobno vas kot je Retnje. Hiše so locirane ob lokalni, asfaltni cesti. Na desni strani je soteska reke Tržiške Bistrice. Na levi strani pa polja in travniki, ki jih niso želeli “žrtvovati” za hišne parcele. Le-ta je izdolbla sorazmerno globoko strugo, kajti tu se je pred davnimi leti pretakal ledenik, ki se je topil pod Karavankami.
Na koncu Brega stopimo na kolovoz, ki vodi do zaselka Zadraga. Vendar ga zapustimo po nekaj metrih in stopimo za kratek čas proti zahodu na shojeno, travniško stezo.
Ko pridemo do roba gozda, pod katerim teče Tržiška Bistrica v prej omenjeni soteski, zavijemo proti jugu.
Sedaj hodimo najmanj 2 kilometra v smeri Zadrage. Steza ves čas poteka ob robu gozda. Dvakrat se pred nami pojavi gozd, ki se je na teh mestih pomaknil nekoliko na travnike oziroma polja.
Po 30 minutah hoje pridemo na mesto, kjer se skozi gozd spustimo proti turistični kmetiji in kampu Trnovc.
Po 10 minutnem spustimo pridemo do Tržiške Bistrice. Tu jo še ne vidimo, ker je nekaj 100 metrov naprej, za travniki, ki jih vidimo iz naše pozicije
Po 10 minutah pridemo do lokalne ceste, ki vodi proti Podbrezjam. V bližini je tudi turistična kmetija in kamp Trnovc.
Odpravimo se po tej cesti. Na naši desni strani lahko iz daljave opazujemo turistično kmetijo Trnovc in kamp za stavbami, ki predstavljajo turistično kmetijo Trnovc.
Sledil je vzpon iz doline Tržiške Bistrice, ki smo jo tudi prečili čez betonski most, do travnikov in polj pred Podbrezjami.
Ko pridemo na vrh hriba, potrebujemo do Podbrezij slabih 10 minut. Smo sredi travnikov in njiv. Tu je lep pogled na Kamniško-Savinjske Alpe. Iz vzhoda proti severu je vrstni red naslednji: Krvavec, Kalški greben, Grinotvec, Kočna,Zaplata, Storžič, Kriška gora, Begunjščica. Za Kamniško-Savinjskimi Alpami imamo Karavanke, pri čemer vidimo na severu pogorje Košute, ki se nadaljuje v Begunjščico in Stol.
Ko pridemo do regionalne ceste Posavec-Naklo, zavijemo proti središču Podbrezij, kjer v daljavi že vidimo cerkev Sv. Jakoba.
Po nekaj minutah pridemo na razcep, kjer se odpravimo proti cerkvi Sv. Jakoba, pri čemer hodimo najprej mimo OŠ Podbrezje.
Po slabih 10 minutah pridemo do cerkve sv. Jakoba, potem ko smo stopili na regionalno cesto. Tu zaključimo tudi našo 2. etapo po Iskrivi pešpoti: Brnik-Mojstrana.
2. etapa: Kranj-Podbrezje je zanimiva etapa. Gre za odlično konfigurirano pot za nordijsko hojo. Gre za hojo delno po asfaltnih cestah. Makadamska cesta je še najbolj prisotna iz Seničnega do Sebenj, kjer se cesta ves čas dviguje, ker so Sebenje na višji nadmorski višini kot Senično. Imamo pa tudi zelo značilno stezo, ki poteka po travnikih v okolici zaselka Zadraga in Brega. Obiščemo gorenjsko metropolo in kar nekaj vasi in zaselkov, npr. Ilovko, Tatinec, Hraše, Trstenik, Goriče, Golnik, Sebenje, Retnje, Breg ob Bistrici in Podbrezje. Ves čas lahko občudujemo Storžič (2132 m), ki s svojo značilno obliko privablja poglede. To je graben po sredini in oblika stožca.
Gremo mimo naslednjih točk, ki so povezane z osebami v Iskrivih kartah: Janeza Puharja, rojstna hiša, Kranj, križev Janez; Ivana Tavčarja, Pušlarjeva hiša, Kranj, joker; Hinka Smrekarja, Kranjska hiša, Kranj, joker; Janeza Bleiweisa, cerkev Sv. Martina, srčev janez; Karle Bulovec Mrak, tabla klinika Golnik, Golnik, joker.
Začetek etape je pri romarski cerkvi Sv. Jakoba v Podbrezjah. V bližini cerkve je svoje počitnice preživljala tudi Ivana Kobilca (karova dama v sklopu iskrivih kart), kajti njena mati je tu preživela svoje mladostne dni. Ivana Kobilca je naslikala prav v Podbrezjah znamenito sliko Poletje. Le-to je risala 1889 in 1890.
Več o življenju Ivane Kobilce si lahko preberete, če kliknete tukaj.
Ob cerkvi Sv. Jakoba najdemo tudi kipe 4 znamenitih Podbrežanom, med katerimi je tudi Ivana Kobilca. Njeno zgodbo iz Podbrezij ste lahko prebrali v prvem odstavku. Njena mati je bila rojena in preživela svojo mladost v Podbrezjah z dekliškim priimkov Marija Škofic (1838–1906). Ivana Kobilca pa se je vračala v Podbrezje na dopust. Tu je nastala ena izmed njenih najbolj znanih slik Poletje (1889 in 1890).
Za kratek čas hodimo po Podbrezjah, nato pa zavijemo na kolovozno pot, ki nas pelje čez polja in travnike, dokler ne pridemo do regionalne ceste Podtabor-Podnart.
Ko pridemo na regionalno cesto, zavijemo levo, kratek čas hodimo po njej, dokler ne pridemo do razcepa z makadamskim kolovozom, ki nas usmeri navzdol, v gozd proti Gobavcem.
Po tem kolovozu hodimo 10 minut, dokler ne zavijemo za 90 stopinj v desno, na gozdno stezo, ki se strmo spušča proti novi regionalni cesti: Gobavci-Posavec. Gozdna steza je razrita, drseča, na sredini poti je čez stezo padlo ogromno smrekovo deblo. Dokaj neprijetna pot, po kateri se spuščamo zelo počasi. Gre pa za pot, ki ni daljša od 400 m.
Ker pridemo do struge, v kateri teče potok, moramo desno zaviti v gozd, da pridemo na območje, kjer lahko prestopimo potok.
Ko pridemo do ceste, ne smemo iti po njej, ampak moramo po gozdni stezi ponovno zaviti v breg. Vzpon v breg je strm in je v dolžini 600 m.
Ko pridemo na vrh hriba, se pred nami odpre ravnina, ki se končuje pri slikoviti vasi Ljubno. Ravnino tvorijo polja, travniki, mejice. Obkrožujejo nas na severozahodu in daleč stran Julijske Alpe, bolj blizu pa so nam Kamniško-Savinjske Alpe in Karavanke na severu in severovzhodu. Na jugozahodu in zahodu pa imamo Jelovico.
Po slabi uri hoje pridemo do vznožja vasi Ljubno. Odpravimo se v breg in do markantne, romarske cerkve Marije Udarjene.
Na hitro si ogledamo zunanjost cerkve. Ne spregledamo fresk Sv. Krištofa in ostalih in nagrobnike pokojnih, ki so bili ugledni in premožni v času svojega življenja.
Od cerkve se še malo povzpnemo do domačije Cvenkel, ki ima izgled kmečkega dvorca.
Ko pridemo do vrha hriba, se teren spremeni v razgibano planoto. Na vrhu je planota travnata, kmalu pod vrhom se pričnejo gozdovi, ki se raztezajo vse do tunela Ljubno in še nižje proti dolini in soteski.
Ko nas asfaltna cesta pripelje do obronka gozda, ki je na severozahodu vasi, moramo paziti, da pravilno zavijemo levo ob gozdu. Pri orientaciji nam pomagajo oznake Jakobove poti, ki se nahajajo na kovinski, telegrafski štangi in tudi na deblih dreves.
Ko pridemo na pravo mesto na jasi, zavijemo najprej po dokaj zarasli gozdni stezi v notranjost gozda. Kasneje ta steza dobi lesene stopnice, da se lahko spuščamo po strmem terenu.
Kmalu pridemo do manj zarasle gozdne steze, ki se spušča proti regionalni cesti: Gobavci-Posavec.
Nekaj sto metrov gremo nazaj proti Gobavcev po asfaltni cesti, dokler ne pridemo do kapelice Janeza Nepomuka in informativne table Božja pot od Otoč do Brezij.
Glede na smerokaze za hišo zavijemo v breg. Vsaj 30 minut se vzpenjamo, da pridemo do osamljene hiše na Dobrem polju.
Od tu krenemo proti vasi Brezje in bazilike Sv. Marije pomagaj. Hodimo po asfaltni cesti vsaj 30 minut, da gremo skozi predor pod avtocesto. Za predorom pa nas že čaka vas Brezje.
Ko se vzpnemo po rahlem vzponu še do bolj strnjene vasi Brezje, bomo kmalu za ovinkom zazrli baziliko Marije pomagaj.
Bazilika Marija pomagaj na Brezjah je velika, estetska in gradbeno dovršna stavba. Ker jo obišče veliko ljudi, je poleg nje vsa potrebna infrastruktura: prodajalna spominkov, gostilna, stojnici z dražgoškimi kruhci in suho robo iz Sodržice.
Pot iz Brezij po asfaltni cesti nadaljujemo proti Črnivcu. Vsaj 30 minut potrebujemo, da pridemo do tega naselja.
V naselju Črnivec gremo kar naravnost mimo gostinskega lokala, športnega parka Črnivec, pri čemer hodimo po asfaltni cesti.
Potem, ko smo zapustili Športni park Črnivec stopimo na makadamsko cesto. Po njej hodimo 15 minut, da pridemo do stanovanjske hiše v gradnji, kjer stopimo na gozdno stezo.
Sledila je valovita hoja po gozdu pred Mošnjami. Potrebovali smo 30 minut gozdne hoje, da smo prišli do struge potoka. Ko smo prečili to strugo, smo se začeli strmo vzpenjati proti vasi Mošnje. Do vasi smo prišli v bližini cerkve Sv. Andreja.
Vsaj 30 minut smo hodili skozi vas, da smo prišli do odcepa, kjer smo zavili za 90 stopinj v desno v smeri Radovljice. Lokalna asfaltna cesta se je vila ob avtocesti: Kranj-Jesenice.
Ko smo po 20 minutah hoje prišli v gozd, šli mimo strelišča, ki ga uporablja strelsko društvo Radovljica, smo prišli v strugo potoka Zgoša, kjer smo začeli hoditi po makadamski cesti.
Od tu smo potrebovali 30 minut, da smo prišli skozi gozd, po makadamski cesti do bencinske črpalke OMV pred Radovljico, kjer smo začeli hoditi po asfaltni cesti.
Po bregu navzdol smo prišli do Radovljice. Že od daleč smo zagledali cerkev Sv. Petra, ki je v starem delu Radovljice. Po 20 minutah hoje smo prišli do starega dela Radovljice, pri čemer smo se v zadnjem delu najprej spustili v manjšo sotesko in dvignili do mestnega jedra.
V starem delu Radovljice smo obiskali Radovljiško graščino, kjer je Čebelarski muzej Radovljica (klik za letak). V ta čebelarski muzej smo postavili iskrivo karto Janeza Janša (karov kralj), ki je bil začetnik modernega čebelarstva in eden najboljših poznavalcev čebel.
Iz graščine se vrnemo po isti poti nazaj skozi stari del Radovljice, da pridemo do zelo strmega, kratkega spusta po asfaltni cesti, ki nas vodi proti mostu čez reko Savo.
Najprej pridemo do železniške postaje v Radovljici. Z viška lahko opazujemo, kaj se dogaja na postaji.
Še naprej se spuščamo po lokalni cesti, dokler ne pridemo do udobne steze. Na svoji levi strani lahko iz letalskega pogleda opazujemo zelene travnike, svetlo rjava žitna polja … Vse to se zaključuje s skoraj navpičnimi brežinami Jelovice (1400 m), ki so poraščene z gozdovi.
Za krajši čas smo stopil na regionalno cesto: Radovljica-Kropa, prečili preko mostu že združeno Savo (malo višje sta se združili Sava Bohinjka in Sava Dolinka), ki je kar naenkrat postala velika reka.
Pri Lancovem se je asfaltna cesta spremenila v makadamsko cesto. Natura camp Gea v Lancovem nas je spomnila, da smo v turističnih krajih. Tudi domačini so si zgradili nenavadno športno površino za Gorenjsko: balinišče. Občudovali smo tudi stanovanjsko hišo, ki je bila zgrajena po principu predalčne lesene gradnje, ki je značilna za Nemčijo, Veliko Britanijo … Pri nas pa je redka. Okupator je med drugo svetovno vojno v teh krajih povzročil kar nekaj žrtev med prebivalstvom, o čemer je pričal partizanski spomeniki o padlih borcih.
Ves čas hodimo ob Savi Bohinjki, ki je prijetne zelene barve in se počasi pomika proti sotočju Save Bohinjke in Save Dolinke, kar se zgodi pri Lancovem.
Tu nas je čakala široka, utrjena makadamska cesta proti Bodeščem.
Po slabih 45 minutah hoje pridemo do Bodeškega mostu, kjer smo zapustili levi breg Save in smo se preselili na desni breg. Sledila je hoja po desnem bregu Save in krajši vzpon do Bodešč.
Iz arhaične, kmečke vasi Bodešče smo se odpravili na travnike in polja v smeri Ribnega.
Ne gremo skozi vas Ribno, ampak jo zaobidemo po njenih severnih obronkih.
Po približno 30 minut hoje smo prispeli v Selo pri Bledu iz okolice Ribnega. Tudi tu lahko najdemo apartmantsko oziroma hotelsko ponudbo.
Sledi prihod na Mlinsko polje, ki ga na zahodu obdaja Jelovica, ki leži za Savo Bohinjko. Na jugu je Ribenska gora (587 m), na severu Straža (635 m) in Dobra gora (620 m), na jugozahodu se dvigujeta Kozarca (557 m) in Obroč (510 m). Imamo pa tudi lep pogled na Babji zob in Pokljuko.
3. etapo smo zaključili na Bledu v neposredni bližini penziona Mlino, ki leži v delu Bleda, ki se imenuje Mlino. Najprej pridemo po Mlinski cesti do hiše, v kateri je nekoč prebival pisatelj in kipar Tone Svetina in dalje do centra naselja. Mlino je turistični del Bleda, kjer je vse podrejeno turizmu. Razpolaga s turistični apartmaji, ličnimi hišam, urejeno okolico, informativnimi tablam, ponudbo medu …
3. etapa od Podbrezij do Bleda je zanimiva po svoji konfiguraciji terena. Na poti ne pridemo do zelo dolgih, strmih vzponov. Le-ti so krajše narave, le vzpon iz Otoč do Dobrega polja je nekoliko daljši, položnejši vzpon v trajanju približno 30 minut. Gremo mimo zanimive vasi Lubnjo, ki je našla svoje mesto predvsem na strmem bregu. Obiščemo baziliko Marija Pomagaj na Brezjah, ki je zelo velik, estetski, sakralni objekt z vsemi potrebnimi pritiklinami kot so gostinski lokali, trgovski objekti … Ogled starega mestnega jedra Radovljice in Čebelarskega muzeja Radovljica je zanimivo doživetje. Hoja ob reki Savi najprej po urbanih in nato po ruralnih delih pokrajine, ki leži med Radovljico in Bledom je zanimivo doživetje. Bled pa je eno od najpopularnejših turističnih krajev v Sloveniji, ki ga je vedno zanimivo obiskati.
Gremo mimo naslednjih dveh točk, ki sta povezani z osebama v Iskrivih kartah: Ivane Kobilca, spomenik ob cerkvi Sv. Jakoba, Podbrezje, karova dama; Antona Janše, Čebelarski muzej Radovljica, karov kralj.
