POHOD PO SLEDEH ALME KARLIN: PODHOM—SOTESKA VINTGAR—SV. KATARINA—ZASIP—VRBA

Knjiga Karlin, A, M. 2023. Peš po domačih krajih. Celje: Celjska Mohorjeva založba je razkrila, da je šla Alma Karlin tudi po 4. etapi Iskrive pešpoti: Bled-Jesenice. S prijateljico Theo je hodila iz Vintgarja, ki sta si ga predhodno ogledali, do Zasipa. Na Iskrivo pešpot sta vstopili na jugu Zasipa in šli po njej do Vrbe. Po isti poti sta se vrnili do Zasipa in nadaljevala pot po Iskrivi pešpoti do Bleda. Glejte spodnji zemljevid!

LETAK ZA POHOD: BLEJSKI VINTGAR-ZASIP-VRBA-ZASIP-BLED
(Vozni red avtobusa in vlaka na nedeljo (september 2023)

GPX SLED: PODHOM-BLEJSKI VINTGAR-SLAP ŠUM-SV. KATARINA-ZASIP-VRBA-ZASIP-BLED (Uporaba na lastno odgovornost!)

Več na: https://iskrivapespot.splet.arnes.si/4-etapa-bled-zirovnica-stara-sava-jesenice/

1.1 Alma Karlin & 4. etapa Iskrive pešpoti: Bled-Jesenice

V knjigi Karlin, A. M. 2023, str. 147 do 148 je avtorica zapisala besedilo, ki si ga lahko preberete v nadaljevanju. “Naslednji dan je veljal kot dan za počitek, kar je pomenilo, da sva želeli iti le v sotesko Vintgar, ki je bila dobro uro hoda oddaljena od Bleda. Vendar se je pozneje, kot je bilo to za naju običajno, kadar sva bili na poti, izkazalo, da ni bilo tako. V soteski sem sedela kot kupček nesreče in znova čakala, da se Thea vrne, saj sem se sama, potem ko sem šla zraven do prvih malih slapov, obrnila.

Ni imelo smisla, da bi še naprej vznemirjala svoje že tako razrahljane živce. Thea pa je šla do konca in soteska se ji je zdela najlepša, kar jih je kdaj videla. Pot je za las vodila pod visečimi skalami in tik nad čudovito šumečimi slapovi so viseli spolzki leseni mostovi. Nad glavnim slapom se je bočilo več mavric in od gora nisi več videla njihovih vrhov, tako ozko so se tukaj stiskale druga k drugi.

Potem ko sva se znova skromno okrepčali, sva se prek več hribov sprehodi­li do Vrbe, majhnega naselja na ravnini pod visokimi gorami. Čisto poseben čar je bil hoditi proti kraju, ki je ležal na koncu sveta. Stol je tvoril zeleno sivo mračno ozadje, travnik pred Vrbo pa je bil prijazen in brez ene same žive duše. Po nebu so se vlekli temni oblaki in veter se je zaganjal v skromne vrbe nedaleč od potoka.

Vrba je rojstni kraj slovenskega pesnika Prešerna in že iz tega razloga me je zelo zanimala. Ko je začelo deževati, sva se zatekli v prijetno gostilno in pojedli umešana jajca, da bi se vsaj malo potolažili, ker je zunaj tako nesramno lilo. Kako naj bi se potem, ko sva več kot uro hodili od konca soteske do sem, na Bled vrnili suhi?

Vendar je bilo vreme po božje milostno, po dveh urah se je izlilo, in čeprav so padale še posamezne dežne kaplje, sva jo lahko ubrali po poti, ki je zelo sli­kovito vodila skozi gozd, od koder si imel razgled na celotno dolino in ki naju je že ob petih pripeljala nazaj na Bled.”

1.2 Alma Karlin & Jesenice

Iskrivo karto Almo Karlin v podobi Jokerja (Slika 1) smo postavili na Železniško postajo Jesenice, kar se je zgodilo junija 2022. Ko smo to počeli, nismo vedeli, da bodo izšli potopisi Peš po domačih krajih v juliju 2023. Izbiro smo utemeljli: Alma Karlin se je skoraj 100 % kdaj peljala z vlakom skozi Jesenice. Pa še prav smo imeli!

V knjigi smo našli nekaj njenih zapisov o Jesenicah. Na strani 176 Alma Karlin piše: “Vse se enkrat konča. Na koncu sva sedeli na gorenjskem vlaku, ki je prisopihal ves razbeljen od vročine, iz izstopili v majhnem kraju Gozd Martuljek tik pred Kranjsko Goro.”

Na strani 187 Alma Karlin piše: “S kovčkom sva hitel proti železniški postaji (Martuljek), kamor je morala za nama pridirjati tudi najina gospodinja, ker je pozabila na odjavni list.

Na vlaku je Joki – kot vedno in povsod – poskušal uganjati norčije pred tujo žensko, ki mu je – proti moji volji – ponudila zelen bombon. Kolikokrat ji je polizanega znova pljunil v roke, ne morem reči, toda za to se ni zmenila. S Theo sva vzdihovaje poiskali kupe, kjer sva menili, da bova imeli mir.

Na Jesenicah je vstopil zakonski par – Hunkijina rojaka, verjetno iz Frankovske. Na zemlji so takšni in drugačni ljudje, kot čisto pravilno trdijo Avstrijci. Ta zakonski par je sodil med tiste negativne.”

Na strani 265 Alma Karlin piše: ” Naslednje jutro naju je vse minilo, kajti poštni sel je prinesel telegram iz kopališkega kraja ob Baltiku in nekaj ur kasneje se je Thea odpeljala v svojo domovino, medtem ko sem sama z Mini in Gretico, ki sta bili ubogi razvalini, ostala doma. Po veliko žalosti, skrbeh in vseh mogočih težavah in potem ko sta moji gostji, ki sta se že zdavnaj odpočili in se vrnili v življenje, odpotovali, se je Hunki vrnila. Želeli sva se srečati na Jesenicah, da bi se od tam odpeljali na Gorenjsko.”

Na strani 275 Alma Karlin piše o svojem bivanju v Krekovi koči na Ratitovcu v povezavi z Jesenicami: “Razgled je bil res lep! Videli sva Kamniško-Savinjske Alpe, vse gore okrog Jesenic, pretežno meglo ovito Ljubljansko kotlino, gore okrog Bohinja in nasproti naju, v celoti nezakrite z oblaki, kar se le redko zgodi, tri znamenite vrhove Triglava, pod njimi Kredarico in druge gore masiva.”

1.3 Alma Karlin & Bled

Na strani 144 in 145 Alma Karlin piše: “Iz Begunj sva morali v eni uri priti v Lesce, če sva hoteli ujeti avtobus, ki je peljal na Bled, in zdaj sva noge že prav pošteno čutili. Vsaka od naju je imela dva para stegen, vsaj tako je bilo soditi po bolečinah. Znova sva se po čistem zraku odpravili prek ravnine, nad katero je lebdel večer z vso svojo tišino, in se sploh nisva delali vzvišeni pred kočijaži, ki so naju videli, kako lezeva v avtobus, ki pa naj bi odpeljal šele čez uro, po prihodu drugega vlaka. Tako se nama je približal lastnik drožke, ki ga je spodbudil najin malce ubogi videz, in nama ponudil, da naju za deset dinarjev na osebo odpelje do Bleda, kar sem takoj sprejela. To je bila čudovita vožnja v poznem večernem mraku, deloma po dolini, deloma po temačnem gozdu, nazadnje pa skozi sam kopališki kraj.

Bili sva edini gostji in gostilničar ter sobarica sta poplesavala okrog naju, dunajski zrezki, ki so se v glavni sezoni močno zmanjšali, so imeli še svoje zimske razsežnosti. Zajtrkovali sva v svečani samoti hotelske dvorane in velikega psa so nahranili z jajci, da bi zagotovo lahko hodil, potem pa sva se sprehodili vzdolž jezera do železniške postaje na bohinjski progi.”

Na strani 147 Alma Karlin piše: “Tudi zvečer sva na Bledu izkazali vso čast dunajskim zrezkom najinega gostilničarja. Ko sva še pred večerjo – morali mimo Blejskega jezera, naju je nagovoril neki fant in nama ponudil, da naju s čolnom odpelje do otoka želja, kar sva takoj sprejeli. To cerkvico sva enkrat že videli v viziji – pravilneje rečeno, videla jo je Thea, kajti sama sem bila kot otrok že večkrat na otoku – in zato je bila dvakrat tako vesela, da se je lahko odpeljala tja. Čisto sami sva stali pod zvončkom želja in vlekli … vlekli za vrv. Svetel ton se je izlival v večerni mrak, se izgubil v širjavi jezera, odnesel najino željo v blag spomladanski zrak.”

Na strani 148 Alma Karlin piše: “In zdaj sem jaz nesrečnica začela govoriti o tem, da je na Bledu mogoče najeti čoln. Kje? Povsod ob jezeru. Sprva nisem razumela, zakaj sva morali kot divjakinji, ki ju preganjajo divje zveri, teči okrog jezera, toda ne glede na to, kako pogosto sem se ustavila, se je moj pes vedno znova pognal v tek.

Nisem še vedela, da sem pravzaprav imela namesto s psom opraviti z morsko živaljo, toda ko sva pred sabo končno res zagledali čolne, sem vse razumela. Hočeš nočeš sem morala v eno tako pozibavajočo se stvarčico, ki je grozila, da se bo vsak čas prevrnila, v pravo orehovo lupinico, v katero ne bi silila niti svojega smrtnega sovražnika.

“Ne premikajte se, sicer se bo čoln prevrnil!” me je posvaril ljubezniv izposojevalec čolnov. Tako sem potem čepela na trdem sedežu in k sebi trdno stiskala najini torbici s potnima listoma in denarjem, medtem ko je Thea vsa razigrana veslala okrog po jezeru.
“Tako to delamo ob Baltskem morju!” je dejala in veslala kot kak pes s trebušnimi krči. Čoln je začel poskakovati in opazila sem, kako se je pred mano kot teniški lopar razprla deska.
“Nehaj, tega človek vendar ne more preživeti!” sem besno vzkliknila. Tako je potem v zmernejšem tempu veslala okrog in okrog jezera ter zahtevala, naj pri tem poetično mislim na pesem:

Po jezeru bliz’ Triglava
čolnič plava sem ter tja.

Seveda sem mislila na to pesem, toda želela sem si, da bi namesto mene v čolnu sedel kdo drug in bi ga v večernem soju občudovala z brega… Najsrečnejši trenutek je bil zato tisti, ko sem z veliko previdnostjo zlezla iz orehove lupinice. Moja zadnja plat je od izkušenj v čolnu kazala dve široki prečni progi …”