POHOD PO SLEDEH ALME KARLIN: PODHOM—SOTESKA VINTGAR—SV. KATARINA—ZASIP—VRBA

Pot na 1. Googlovem zemljevidu, ki je opisana v blogu, ima težave z ograjami pašnikov, ki so v bližini Vrbe. Zato je treba uporabljati pot na 2. Googlovem zemljevidu, ki gre od mostu čez Savo Dolinko na Breg. In iz Brega v Vrbo ob avtocesti. Pot ni bistveno daljša, a brez preprek.


GPX SLED: PODHOM-SOTESKA VINTGAR-SV. KATARINA-ZASIP-VRBA (UPORABA NA LASTNO ODGOVORNOST)


GPX SLED: PODHOM-SOTESKA VINTGAR-SV. KATARINA-ZASIP-BREG-VRBA (UPORABA NA LASTNO ODGOVORNOST)

V čudovitem septembrskem jutru 2023, ko se je pisala še prva dekada, sem se z avtobusom: Ljubljana—Kranjska Gora pripeljal na Glavno železniško postajo Jesenice. Ekspresno hitro sem opravil nakup vozovnice na preglednem avtomatu. Na vozovnici je pisalo: Jesenice—Podhom. Ko se je cirka 15 min pred odhodom vlaka na 1. tiru pojavil modro-beli lepotec “od vlaka”, skoraj nisem verjel, da se bom z njim peljal čez hribe in doline. Jaz sicer zelo kratek čas, saj traja vožnja do Podhoma 13 minut.

Prvič v življenju sem z vlakom zavil iz Železniške postaje Jesenice proti Blejski Dobravi. Že po nekaj minutah se je pojavila prva izstopna postaja Kočna. Potem pa je minilo še par minut in tu je bila že druga izstopna postaja Vintgar. Prav imate, to še ni bil tisti Vintgar, kjer je soteska in žuboreča reka Radovna. Le kraj pred prvim tunelom, za katerim je Podhom.

V Podhomu sem izstopil na lepo tlakovano postajo (Slika 1). Železniški postaji Podhom pa je bil privesek bar, v katerem je bilo že ob 8:45, kar živahno. Z zanimanjem sem opazoval moškega, ki se je prebijal po vzpenjajoči stezi proti baru, ki jo je obdajala srednje visoka trava. Videti je bil eleganten in ni bilo težko opaziti, da se je bal, da se ne bi zmočil s travo. Ko je stopil na tlakovano podlago, se je veselo podal v bar, kjer je očitno zelo dobro poznal goste.

Slika 1: Železniška postaja Podhom

Ko sem obul športne čevlje, namestil na zgornji, sprednji pašček nahrbtnikta foto-aparat in Garminov GPS navigator, sem kar malo prestrašeno in utrujeno stopil na vaško cesto, ki se je vila med hišami Podhoma. Hodil sem navkreber skozi vas. Ob meni so se dvigovale alpske hiše (Slika 2). Nekatere so bile betonske oziroma kombinacija betona in lesa. Redke med njimi pa pretežno lesene. Na nekaterih je bil les prepleskan s temno rjavo, lesno barvo. Poživljale pa so jih balkonske rože, predvsem begonije, ki so bile pretežno rdeče in bele barve. Če zraven dodam še obkrožujoče hribe z gostim gozdom, sem bil v čudovitem, gorenjskem okolju.

Slika 2: Starodavna hiša v Podhomu

Po slabem kilometru hoje sem se začel približevati soteski Vintgar. Nekaj sto metrov pred sotesko sem opazil redarje, ki so skrbeli za parkiranje avtomobilov. To mi je dalo vedeti, da bo danes v soteski veliko obiskovalcev. Prečil sem veliko parkirišče, kajti na njega me je usmerjal smerokaz z značilno figuro pohodnika. Upošteval sem to avtoriteto in iz parkirišča sem se po stopnicah spustil proti mostu, pod katerim je tekla Radovna. Kar mudilo si ji je, da se izlije v večjo reko Savo Dolinko.

Slika 3: Stopnice proti mostu, pod katerim teče Radovna

Na dnu stopnic sem zagledal gostilno Vintgar, pred njo pa bistro Radovno.

Slika 4: Gostišče Vintgar: pred njo pa žubori reka Radovna

Ob gostilni Vintgar je bilo polno reklamnih panojev za blejsko kulinariko: blejske rezine , ajdove krape … (Slika 5). Celo prodajni avtomat s pijačami je bil na “delu”.

Slika 5: Ponudba — Postrv po Bohinjsko s krompirjem in blitvo

Seznanjen sem bil, da je potrebno plačati vstopnino za sotesko Vintar v višini 10 eur. Ko sem zagledal brunarico in vrsto pred okencema, mi je bilo jasno, da bo tu treba plačati vstopnino (Slika 6). Postavil sem se v kratko vrsto in po nekaj minutah sem že imel karto za vstop, ki je bila tiste vrste, ki jo moraš potisniti pred vhodom, npr. sotesko Vintgar, v režo avtomata, nato pa potisniti jeklene, okrogle, zaporne palice.

Slika 6: Brunarica, v kateri med drugim prodajajo tudi vstopnice za sotesko Vintgar

Pred vstopom (Slika 7) je bilo treba počakati nekaj minut, kajti v soteski sme biti le določeno število ljudi, ne vem, če ne zaradi nosilnosti lesene konstrukcije. Tu pa je prišlo tudi do selekcije, kajti ljudje, ki so kupili karte na spletu, so lahko takoj vstopili.

Slika 7: Panoji pred vstopom v sotesko Vintgar

Ko se je prižgala zelena luč, sem prehodil ne upirajočo vstopno, jekleno prepreko in že sem bil prvič v življenju v soteski Vintgar. Reka Radovna kot glavni akter je poskočno drvela skozi sotesko (Slika 8).

Na določenih mestih je bila počasna, drugje zopet deroča, prehajala pa je tudi v dokaj veličastne slapove. Mi pa smo hodili po čvrstih, lesenih podestih, obdanih z ličnimi ograjami (Slika 8).

Slika 8: Impozantna lesena konstrukcija, ki služi kot osnova za hojo skozi sotesko Vintgar

Večinoma so se le dvigovali iz tal oziroma so bili pritiklina apnenčastih, skalnatih sten. Na določenih mestih pa so iz teh lesenih konstrukcij nastali lični mostovi. Kot se za sotesko spodobi, so se nad njo dvigovale apnenčaste stene. Koliko vode je tu moralo preteči, da se je izoblikovala soteska Vintgar. Dejstvo je, ko se je prehajalo iz ledene dobe v ne ledeno dobo, je moralo biti ti enormne količine vode (Slika 9).

Slika 9: Železniški most čez sotesko Vintgar

Ker je soteska Vintgar dolga okoli 1,5 km, je bilo logično, da ne bom prav dolgo hodil po njej. Ko sem zagledal leseno brunarico in slap Šum, mi je bilo jasno, da je konec hoje po soteski, ki je bil tako navdihujoč. Pa polno ljudi okoli mene, ki so bili zaprepaščeni od naravnih lepot (Slika 10).

Slika 10: Brunarica na drugi strani soteske Vintgar ob slapu Šum

Najprej nisem vedel, kam naj krenem iz brunarice. Ljudje in GPS naprava pa sta mi kmalu dali idejo, da moram po leseni konstrukciji v kratki breg (Slika 11).

Slika 11: Nadaljevanje poti proti Zasipu oziroma Bledu

Tam pa se je že začela gozdna pot, ki nas je peljala najprej proti cerkvi Sv. Katarine, nato pa dalje v Zasip.

Slika 12: Začetek hoje proti sv. Katarini

Nabralo se nas je kar lepo število pohodnikov, ki smo strumno hodili po razgibanem, gozdnem terenu, vendar kakšnih pretirano strmih in dolgih vzponov ni bilo. To velja tudi za spuste (Slika 13).

Slika 13: Hoja po gozdu med Vintgartom in sv. Katarino

Po 40 minutah hoje smo prišli do cerkve sv. Katarine (Slika 14). V njeni bližini pa je bil kar cvetoč in dokaj velik gostinski obrat. Tu je tudi razgledna točka proti Bledu, Radovljici in celo Ljubljani.

Slika 14: Cerkev sv. Katarine nad Zasipom

Iz sv. Katarine se je bilo treba spustiti po krajšem, sorazmerno stmem bregu v Zasip. To je trajalo okoli 20 minut (Slika 15).

Slika 15: Spust v Zasip

Nekaj časa smo potem hodili po centru Zasipa (Slika 16), kasneje tudi po njegovem južnem obrobju. Na tem delu poti smo hodili še skupaj z drugimi pohodniki, katerih cilj pa je bil Bled.

Slika 16: Center Zasipa

Ko smo zapustili Zasip, nas je presenetila njiva s sončnicami. Pogled na njo je bil ultra romantičen. Pohodniki so delali osebne slike s sončnicami. Ob kliku na foto-aparat pa ni manjkal niti obvezni nasmeh pohodnikov (Slika 17).

Slika 17: Polje sončnic

Bil sem kar malo otožen, da sem izgubil družbo pohodnikov, s katerimi nisem komuniciral, a kljub temu sem se z njimi dobro počutil, ko sem zavil proti vzhodu v smeri Vrbe (Slika 18).

Slika 18: Pot me je vodila proti Vrbi, kjer sem pa lahko srečeval le kolesarje, tu pohodnikov praktično ni

Najprej sem moral priti do Save Dolinke. Do tja je bilo dobrih 2 km po asfaltu. Cesta je bila predvsem navzdol. Ves čas sem srečeval avtomobile in kolesarje (Slika 19).

Slika 19: Hoja proti Savi Dolinki

Po slabih 30 minutah hoje sem prišel do mostu čez Savo Dolinko. Most je bil na novo zgrajen. Najprej se je rahlo dvigoval, nato pa rahlo spuščal. Bil je narejen v obliki loka (Slika 20).

Slika 20: Most čez Savo Dolinko

Sledil je vzpon po makadamski cesti, ki gre proti Bregu oziroma Jesenicam … Motilo me je, ko so avtomobili zaprašili cesto. Srečal pa sem jih najmanj 15 čez palec. Cesta se ni preveč strmo vzpenjala. Šlo pa je za regionalno cesto, kajti imela je vse pritikline za ta tip ceste (prometne znake, aluminijaste, varnostne ograje …), razen asfalta (Slika 21).

Slika 21: Makadamska cesta proti Bregu (Jesenice)

Po slabih 15 minutah hoje sem zavil v gozd za 90 stopinj oziroma v smeri jug. Hodil sem v smeri Vrbe (Slika 22).

Slika 22: Obrat hoje za 90 stopinj v desno (smer jug), da sem šel proti Vrbi

10 minut sem porabil za hojo proti jugu, potem pa sem nenadoma zavil proti vzhodu. Pot posejana s manjšimi kamni, se je začela rahlo vzpenjati (Slika 23).

Slika 23: Rahlo vzpenjajoča pot proti Vrbi

Po 10 minutah sem prišel na rob pašnikov med Bregom in Vrbo. Bil sem na zahodni strani teh prostranih pašnikov.

Slika 24: Rob pašnikov na zahodu

Na tem delu je kmetovalec zaprl stezo s trakovi in desko, ki je visela na grmovju. Pohodniku ne preostane drugega kot da odmakne desko in jo po prehodu vrne na obstoječ položaj, prestopi trakove oziroma žico, pri čemer najprej preveri, če ni v ograji električni tok. Jaz jo nisem začutil! Napotil sem se proti vzhodu, v smeri lovske opazovalnice in mimo nje, da sem prišel ven iz ograjenih pašnikov, pri čemer sem zopet prestopil žičnato (trakovno) ograjo (Slika 25).

Slika 25: Na tem delu ni druge rešitve kot, da se prestopi žično ali trakovno ograjo na mestu, kjer se vidi lovska opazovalnica

Glavno delo sem opravili glede pohodništva, kajti do Vrbe sem šel najprej po travniškem, ravnem kolovozu do naslednjega kolovoza, ki zavije desno oziroma za 90 stopinj proti jugu (Slika 26).

Slika 26: Travniški, ravni kolovoz, ki gre proti vzhodu

Približno toliko časa kot sem hodili po prvem kolovozu, sem hodil po drugem kolovozu, da sem se približal podhodu pod železniško progo in mostu čez avtocesto (Slika 27).

Slika 27: Hoja po naslednjem, zadnjem kolovozu

Ta drugi kolovoz me je pripeljal do makadamske ceste, ki se vije proti vzhodu oziroma proti Vrbi (Slika 28).

Slika 28: Makadamska cesta proti Vrbi, smer vzhod

Šel sem pod železniško progo in nad avtocesto: Karavanke—Radovljica (Slika 29).

Slika 29: V bližini Vrbe, kjer je železniška proga in avtocesta

Čakalo me je še nekaj minut hoje in sem prispel v bližino cerkve sv. Marka in rojstne hiše največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna v Vrbi.

Slika 30: Rojstna hiša Franceta Prešerna v Vrbi

V knjigi Karlin, A. M. 2023. Peš po domačih krajih. Celje: Mohorjeva založba. Str. 147 do 148 je avtorica zapisala besedilo, ki si ga lahko preberete v nadaljevanju. “Naslednji dan je veljal kot dan za počitek, kar je pomenilo, da sva želeli iti le v sotesko Vintgar, ki je bila dobro uro hoda oddaljena od Bleda. Vendar se je pozneje, kot je bilo to za naju običajno, kadar sva bili na poti, izkazalo, da ni bilo tako. V soteski sem sedela kot kupček nesreče in znova čakala, da se Thea vrne, saj sem se sama, potem ko sem šla zraven do prvih malih slapov, obrnila.

Ni imelo smisla, da bi še naprej vznemirjala svoje že tako razrahljane živce. Thea pa je šla do konca in soteska se ji je zdela najlepša, kar jih je kdaj videla. Pot je za las vodila pod visečimi skalami in tik nad čudovito šumečimi slapovi so viseli spolzki leseni mostovi. Nad glavnim slapom se je bočilo več mavric in od gora nisi več videla njihovih vrhov, tako ozko so se tukaj stiskale druga k drugi.

Potem ko sva se znova skromno okrepčali, sva se prek več hribov sprehodi­li do Vrbe, majhnega naselja na ravnini pod visokimi gorami. Čisto poseben čar je bil hoditi proti kraju, ki je ležal na koncu sveta. Stol je tvoril zeleno sivo mračno ozadje, travnik pred Vrbo pa je bil prijazen in brez ene same žive duše. Po nebu so se vlekli temni oblaki in veter se je zaganjal v skromne vrbe nedaleč od potoka.

Vrba je rojstni kraj slovenskega pesnika Prešerna in že iz tega razloga me je zelo zanimala. Ko je začelo deževati, sva se zatekli v prijetno gostilno in pojedli umešana jajca, da bi se vsaj malo potolažili, ker je zunaj tako nesramno lilo. Kako naj bi se potem, ko sva več kot uro hodili od konca soteske do sem, na Bled vrnili suhi?

Vendar je bilo vreme po božje milostno, po dveh urah se je izlilo, in čeprav so padale še posamezne dežne kaplje, sva jo lahko ubrali po poti, ki je zelo sli­kovito vodila skozi gozd, od koder si imel razgled na celotno dolino in ki naju je že ob petih pripeljala nazaj na Bled.”

Iz zgornjega besedila lahko točno izvemo, da je šla Alma do prvih slapov. Thea je šla do konca soteske in po isti poti nazaj. Danes lahko hodijo v obratni smeri samo uslužbenci. Turisti pa morajo iti nazaj na izhodišče po drugim poteh. Po poti, ki gre proti cerkvi sv. Katarine in dalje proti Zasipu in Bledu, je po napisu ob poti, možno priti najhitreje na Bled.

Alma in Thea sta hodili po istih poteh kot je zgoraj opisano. Le iz Vintgarta do Zasipa sta šli po drugi poti. Šle sta direktno iz Vintgarta do Zasipa pod hribom Hom. Iz Zasipa do Vrbe sta hodili po istih poteh, kajti drugih poti tu ni.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja